SOVA KOZAČA

Objavljeno ,

NAJBOLJ MODRA ŽIVAL JAVORNIŠKIH GOZDOV?

V višje ležečih javorniških gozdovih domuje skrivnostna sova kozača (Strix uralensis), naša druga največja sova.

V Sloveniji jih gnezdi okrog 600 – 700 parov. Njihova gostota v Javorniško snežniškem pogorju je zelo visoka, okoli 1 par na 2 kvadratna kilometra. Gostota je odvisna predvsem od starosti gozda ter s tem primernosti za gnezdenje in prehranjevanje. Kozača se prehranjuje s polhi, manjšimi pticami, mišmi…

V bližini gnezda je zelo napadalna in neusmiljeno brani svoje leglo. Za gnezdo skrbi samica, medtem ko ji samec prinaša hrano. Pred leti sem spomladi to skrb za leglo in mladiče spoznal tudi sam na svoji koži. Dobesedno. S kolegi smo bili na reviji pevskih zborov, tako da sem bil oblečen v belo srajco, lakaste šolne in hlače na rob. Ravno smo se odpravljali domov, ko me kliče prijatelj in pravi, da so v gozdu našli sovo, ki se je s krilom ujela v duplo in ne more ven iz njega. Odšli smo tja in videli, da je sova gnezdila v duplu stare bukve. Na vhodu v duplo je bilo deblo razcepljeno, s krilom se je ujela v razpoko in nikakor ni mogla ven. Odšli smo po visoko lestev, prislonil sem jo na drevo in počasi splezal visoko v deblo. Sova je mirno, utrujeno čepela v duplu, ujeta. Zraven nje sta bila 2 puhasta mladiča, kot dve kepi perja in velikih oči. Prijel sem sovo in jo skušal rešiti iz razpoke. V tistem trenutku je priletel za mano samec in me napadel. Z obema nogama me je s kremplji potegnil po celotnem hrbtu. Jaz pa visoko na lestvi. Počasi sem spustil sovo in se spustil na varna tla. Pa je šla bela srajca, čisto raztrgana je bila na hrbtni strani, moj hrbet pa seveda krvav od ostrih krempljev. Poklicali smo pomoč iz Babnega polja in s primernimi rokavicami je kolega rešil sovo, mi pa smo tačas odganjali samca, da ni ponovil vaje, ki si jo je privoščil z mano. Sova je imela zlomljeno perut. V nekaj tednih se ji je ob primerni oskrbi zacelila in smo jo vrnili nazaj v gozd, pod njeno gnezdo. V tem času je samec sam skrbel za 2 mladiča in oba sta preživela, česar smo bili zelo veseli. Tudi samec in samica sta potrebovala le nekaj sekund »ovohavanja« na tleh in že sta skupaj odletela visoko v krošnje dreves.

Pred nekaj dnevi smo jo na dogodivščini v Javornikih iskali z Matevžem.

Matej Kržič

VISOKODEBELNI SADOVNJAKI »DOMA NA NOTRANJSKEM«

Objavljeno ,

Visokodebelni sadovnjaki – previsoka debla, preveč nevarno za obrezovati, preveč nevarno za pobirati, zavzamejo preveč prostora, predolgo traja od časa, ko drevo posadimo do tega, da obrodi v polni meri…?!

Mogoče kdo razmišlja tudi tako, a to, da so visokodebelni sadovnjaki “doma na Notranjskem” in da sem spadajo, za razliko od nizkodebelnih, je pokazala tudi vremenska situacija preteklih tednov.

Nizke temperature in pozeba so glavni sovražnik sadnega drevja v času cvetenja v našem,celinskem podnebju. Visoka debla omogočajo, da so tudi veje in cvetovi višje. In ker temperatura zraka raste z oddaljenostjo od tal (v času zmrzali) to pomeni, da je v času, ko je na 2 metrih višine temperatura minus 1 stopinja, tik nad tlemi minus dve stopinji, na 4 metrih, kjer se začenja krošnja visokodebelnega drevesa 0 stopinj, na vrhu, ki je na 8-10 metrih pa že 2-3 stopinje nad ničlo.

Letos grmovnice in drevje na Notranjskem cvetijo kot za stavo. Kot bi želele nadoknaditi
lanski počitek. Dobro jim gre. Še toče naj ne bo in se bomo lahko kmalu in celo leto sladkali z domačim sadjem.

Matej Kržič

Raziskovanje jam na Notranjskem

Objavljeno ,

»Podzemlje nekatere privlači že pred smrtjo!«

Pri 6 letih sem bil prvič v jami. V Golobini na Loškem polju. S stricem Jožetom, z ročno svetilko, ki je bolj brlela kot svetila. Jama se mi je zdela ogromna, vsaj na začetku, dokler nisva prišla do ožine v katero se je stric s težavo stlačil, jaz pa, ki sem imel tistih 15 kil, precej lažje. Ne spomnim se, da bi me bilo strah, da bi doživljal kakšne občutke nelagodja, kljub temu, da je v Golobini nas otroke že od rojstva naprej strašilo »Krvavo stegno«!

Minilo je nekaj let in v Golobino sem zahajal občasno, bolj v vhodne dele. Po gozdu sem poleg polšen (lukenj v katerih prezimujejo polhi) iskal tudi luknje, ki bi bile dovolj široke, da bi se vanje stlačil tudi človek. Spoznaval sem jame in brezna v okolici vasi Dane, v Loški dolini… V času terenskega dela za diplomsko nalogo na oddelku za geografijo sem podrobneje prehodil in pregledal območje med Loškim in Cerkniškim poljem ter Bloško planoto. Takrat sem ob obisku in raziskovanju zaščitene Nove
Križne jame našel vhod v nov rov, ki smo ga kasneje poimenovali Bosonogi rov. To je bilo zame prvo večje odkritje jame ali dela jame. Števila brezen, ki sem jih odkril v Javornikih in Snežniku nisem nikoli zares spremljal, marsikaterega nisem niti registriral, pa so ga kasneje drugi jamarji. Na vsakih nekaj let pa mi očitno »pripada« kakšno odkritje vodoravne ali daljše jame.Tako sem leta 2007 odkril vhod v jamo Obrh Čolniči, ki smo jo v naslednjih letih s kolegi raziskovali, merili, fotografirali. Tri leta nazaj sem odkril vhod v jamo Mali Obrh na izviru potoka Malega Obrha. Tudi ta jama je posebna, saj je dotok vode v izvir najmanj 70 metrov izpod Loške doline (tako globoko smo jamarji v suši lahko prišli) in je POTENCIALNI VIR PITNE VODE za občino.

Letošnje leto se je tudi začelo obetavno. Na robu Loškega polja sem našel kraški izvir, ki ob večjem deževju bruha precejšnjo količino vode, tako da naraste v pravi potok. Začetno odmetavanje kamenja in skal nad izvirom nakazuje, da bi lahko bila v ozadju ali pod izvirom večja jama. Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo v naslednjih tednih.

Matej Kržič

VODA V JAVORNIKIH – vez med naravo in ljudmi

Objavljeno ,

Kras. Matični, klasični ali zeleni. Ena osnovnih značilnosti kraške pokrajine je pomanjkanje površinske vode, saj zaradi razpokanih kraških (prepustnih) kamenin ves, oziroma večina dežja in snega poniknejo v podzemlje.

Tako pride v javorniško snežniškem pogorju/hribovju do zanimivega paradoksa. Eno najbolje namočenih območij Slovenije nima površinskih vodotokov in ima zelo malo lokalnih izvirov ali hudourniških potočkov. To območje bi lahko opisali kot »zelena kamnita puščava«.

Ker vodo potrebujemo tako ljudje kot živali za svoje preživetje so bili vsi kraški izviri in druga vodna telesa skrbno čuvani, vzdrževani in čiščeni. Pomembni so bili za napajanje živine, ki se je pasla v gozdu, vlekla vozove ali hlode, za ljudi, ki so v gozdovih kosili travo, sušili seno, obdelovali njive, gozdarili, izdelovali oglje…

Časi so se spremenili in v gozdove ljudje nosijo pijačo s sabo. Večinoma niti ne vode ampak sladke brezalkoholne in alkoholne pijače. Živine v gozdovih praktično ni več. Tako večina izvirov sameva, se zarašča, celo presiha ali pa je zasuta z listjem in drugimi materiali.

Že od malih nog so me ta vodna telesa, poleg jam, zanimali in spraševal sem starejše ljudi kje so njihove lokacije, občasno sem jih hodil opazovat koliko vode in kdaj jo imajo ter jih tudi čistil. To počnem še vedno. In vsake toliko najdem še kakšnega, ki ga še nisem poznal. Glede na to, da v svoji bližnji in daljni okolici poznam dovolj vodnih jam, kjer lahko dostopam do pitne vode, ali pa vsaj vode za umivanje ne glede na trajanje suše se ne bojim vplivov podnebnih sprememb ali onesnaževanja voda, ki se dogajajo v moji realnosti v vseh občinah naše regije. Kljub temu mi je raziskovanje in ohranjanje izvirov še vedno vir navdiha, vez z naravo in predniki.

Matej Kržič

»Starosvetno« smučanje

Objavljeno ,

“Starosvetno” smučanje in smučke so izum in značilnost Bloške planote in njene okolice.

V Loški dolini je bil ta način smučanja poznan le v nekaterih višje ležečih vaseh in zaselkih, kot so Velike Poljane. Osnovni namen tega načina smučanja je bilo gibanje po snegu v času dolgih mrzlih Bloških zim.Občasno tudi kot zabava, a bolj kot nuja.

Konec 19. stoletja pa graščaki iz Nemčije v grad Snežnik pripeljejo znanje in smučke tako imenovanega”nordijskega”, severnega stila smučanja. Hitro se razširi med domačini. A ne kot nuja, temveč bolj kot “smuk” za šport in zabavo. Del tega smučanja je tudi tek na smučeh, ki že v času med vojnama postane zaščitni znak Loške doline in se kot tak (tudi v obliki biatlona) še danes ohranja na visoki svetovni ravni.Tekači iz Loške doline so redni udeleženci evropskih in svetovnih prvenstev že pred 2. svetovno vojno.

Ena od vasi v kateri je tek doma so tudi Dane. Tam sem se s tekaškimi smučkami pri 6 letih srečal tudi sam. In od takrat ne mine zima, da ne bi tekel, ali pa hodil na smučeh. Letošnja zima ni bila radodarna s snegom, kljub temu pa je očak Snežnik vendarle imel nekaj časa belo kapo.Vojaške in gozdne ceste ter tudi brezpotja so idealni poligon za gibanje po snegu, opazovanje živali in raziskovanje pojavov v naravi.

“Starosvetno” smučanje pod Snežnikom

V času pomanjkanja hrane med vojnama in po njej pa so bile tekaške smučke tudi dober pripomoček za zagotavljanje hrane domačinom, saj je bilo sledenje in lov na divje živali z njimi lažji in hitrejši.

Matej Kržič

Leteči sesalci

Objavljeno ,

Povzeli smo nekaj dejstev o netopirjih in vprašanjih povezanih z netopirji in virusi.

Netopirji, edini leteči sesalci na Zemlji, so le ena od izmed številnih živalskih skupin, pri katerih so raziskovalci zabeležili pojav koronavirusov. Netopirji imajo pomembno vlogo v naravi in s tem tudi v življenju ljudi ter so podobno kot ostale živali in ljudje vajeni živeti z različnimi koronavirusi, vendar jih po dosedanjih raziskavah niso neposredno prenesli na ljudi.

V Sloveniji živi 30 vrst netopirjev, v Evropi pa več kot 40. Vse vrste so v Sloveniji zavarovane, med njimi je 10 vrst, ki so tudi del evropskega omrežja območij Natura 2000, kjer se posebna pozornost namenja ohranjanju njihovih habitatov. Življenjsko okolje nekaterih naših vrst netopirjev je pogosto povezano tudi z bivanjskim okoljem človeka – sobivanje je zato tu bolj izrazito.
Netopirji so pomemben člen zdravih ekosistemov in posledično smo tudi ljudje
deležni blagodejnih učinkov njihovega obstoja. Pri nas se netopirji npr. prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci in so zato lahko učinkovita pomoč pri zatiranju
škodljivcev. Vrtičkarji in kmetje pa vedo, da so njihovi iztrebki – gvano – zelo dobro
gnojilo z visoko vsebnostjo dušika in fosforja.
Netopirji nam kažejo, v kakšnem stanju je okolje. So plenilci žuželk, zato se
spremembe v populacijah žuželk odražajo tudi na netopirjih. Poleg tega nekatere vrste
netopirjev živijo le v določenih življenjskih okoljih. Prisotnost pestre združbe različnih
vrst pa pomeni dobro stanje življenjskih okolij, tudi za ljudi.

Gradivo je bilo pripravljeno v okviru LIFE integriranega projekta za okrepljeno
upravljanje Nature 2000 v Sloveniji. Na povezavi-klik 😉 si lahko ogledate tekst v celoti.

Ključna sporočila:

• Netopirji niso gostitelji virusa SARS-CoV-2, to smo ljudje.
• V Sloveniji ne živijo južno azijski netopirji, pri katerih so zabeležili sorodnike virusa
SARS-CoV-2, ki je povzročitelj trenutne pandemije.
• Neposreden prenos netopirskih koronavirusov na ljudi kljub obsežnim raziskavam ni bil zaznan. Do prenosa teh virusov je po domnevah raziskovalcev vedno prišlo z vmesnim gostiteljem (npr. preko cibetovk in kamel).
• Netopirji se stiku z ljudmi v največji meri izogibajo, zato je zelo malo možnosti
neposrednega stika, v kolikor netopirjev namerno ne lovimo.

“Ufilcali smo vikend”

Objavljeno ,

Dvodnevna delavnica polstenja nas je nagradila z unikatnimi polstenimi izdelki, prtički in copati. Ljubezen do ustvarjanja z volno je zbrala udeleženke iz različnih koncev Slovenije. Zagotovo nam je skupna vztrajnost, ki je pri delu z volno velikokrat potrebna. Polsteni copati niso mačji kašelj.

Hvala Rezki.

Volna ima veliko srce.