»Raziskovalni turizem varuje in ohranja«
Arhivi avtorja: Vanja
Grad LOŽ v času Valvasorja
DOGODEK V OKVIRU OPERACIJE »Z Valvasorjem po Notranjski«
“Po Jankovih stopinjah”
Na tradicionalnem pohodu “Po Jankovih stopinjah” se nas je zbralo staro in mlado iz bližnje in daljne okolice. Sprehodili smo se okoli številnih izvirov potoka Obrha na Cerkniškem polju. Opazovali smo vode, ki so prihajale na površje iz podzemlja praktično izpod vsake skale. Slišali zgodbe o tradicionalnih vaških opravilih in raziskovanju podzemnih jam. Na kmetiji T dolenj smo se na koncu pohoda ob klepetu okrepčali z domačimi dobrotami.
Avtor fotografije: Janja Urbiha
Notranjska kot park, rezervat ali kulturna krajina?
Vprašanje, ki se mi občasno postavlja ob poslušanju debat politikov, gospodarstvenikov, kmetov, naravovarstvenikov in nas običajnih smrtnikov. Ko pogledam okoli sebe, v pokrajino, vidim, da so vse možnosti odprte, oziroma mogoče v bližnji ali daljni prihodnosti.
Če razmišljam še naprej, je več kot odgovorov vprašanj. Ali in na kakšen način lahko na Notranjskem ponovno? sobivata človek in narava, človek in prosto živeče živali, človek in divjad? Ali lahko ponovno? sobivajo različne človekove aktivnosti druga ob drugi (če izvzamemo naravo), torej industrija, obrt, kmetijstvo, lov, gozdarstvo? Za besedo ponovno sem postavil vprašaj, ker je vprašanje tudi, ali smo kdaj v preteklosti sobivali? Ali smo se le ves čas borili in je bila v času 20. stoletja slučajno moč posameznih interesnih skupin ljudi ter moč narave uravnotežena?
Kdo komu “hodi v zelje”?
Ali mi slučajno živimo zadnjih nekaj 100 let na prostorih, kjer je prej 10.000 let živel medved, jelenjad, risi, šoje, vrane…? Ali oni zahajajo v prostor, kjer zadnjih nekaj 100 let živimo mi?
Trenutno imam odgovor le na eno vprašanje. Zaščitena in varovana območja ter parki so sami sebi namen in nesmiselni, če niso vzpostavljeni in upravljani s strani domačinov. Ni dovolj, da je 1 od 10 članov uprav, ustanoviteljev, nadzornikov, zaposlenih… domačin, kot je to običajno na Notranjskem in v Sloveniji. Po moje bi moralo biti obratno. Le 1 od 10 bi lahko bil človek, ki ne živi in ne dela na območju. Sestava bi morala biti uravnotežena po osnovnih skupinah, ki gradijo lokalno kulturno krajino: kmet, lovec, gozdar, obrtnik, industrialec, učitelj, politik, društva. Ker je kot je, pišejo zakone, pravila obnašanja in kvote ljudje, ki so daleč od realnosti ali pa vidijo le eno sliko in zagovarjajo interes le ene skupine. Zaposlujejo se ljudje iz sosednjih območij, investicije gredo v stvari in storitve, ki večinoma “polnijo žepe” ne-lokalcem. Rezultat na srednji rok? Na jugovzhodni meji Notranjske že imamo žičnato in državno mejo. Na jugu Rapalsko mejo. Še na severu in zahodu postavimo nekaj žice in ograj pa bomo kmalu tam, kjer smo bili dobrih 1.500 let nazaj. Gozdnata divja dežela, z nekaj naseljenimi enklavami in vmesnimi cestami, ki jih povezujejo s centrom moči. Le da tokrat to ne bo Rim ampak…? Ljubljana? Bruselj? Peking?
Matej Kržič
RAZKOŠJE HOJE
IZ POLICE NA ŠKRILE
Hoja. Nekdaj osnovno gibanje ljudi, danes rekreacija? Še ne tako dolgo nazaj smo hodili vsi in povsod. Zjutraj peš v šolo, po koncu pouka peš domov, nabirat jagode in maline v gozd, grabit travo in pobirat seno v danski Log ali na gozdne jase sredi Javornikov, na obisk in druženje k kolegom in prijateljem v Dane, Podcerkev ali bolj oddaljeni Podlož. Nismo se spraševali o kilometrih, času, ali je to zdravo ali ne, enostavno hodili smo. Hoja je bila del življenja in osnova premikanja iz kraja v kraj. Danes so mediji, blogi in klepeti »malomeščanov« in vaščanov, ki so »inn« polni besed o hoji. Štejejo se dnevi, ure, kilometri, trase…
Čas je element hoje. Ker je gibanje počasnejše kot s kolesom, motorjem, avtomobilom opazimo v okolju več stvari, z več čutili. Pomemben je sluh, vonj, lahko se dotaknemo hrapavega lubja drevesa, skale, ki oddaja toploto, začutimo piš vetra.
Matej Kržič
SOVA KOZAČA
NAJBOLJ MODRA ŽIVAL JAVORNIŠKIH GOZDOV?
V višje ležečih javorniških gozdovih domuje skrivnostna sova kozača (Strix uralensis), naša druga največja sova.
V Sloveniji jih gnezdi okrog 600 – 700 parov. Njihova gostota v Javorniško snežniškem pogorju je zelo visoka, okoli 1 par na 2 kvadratna kilometra. Gostota je odvisna predvsem od starosti gozda ter s tem primernosti za gnezdenje in prehranjevanje. Kozača se prehranjuje s polhi, manjšimi pticami, mišmi…
V bližini gnezda je zelo napadalna in neusmiljeno brani svoje leglo. Za gnezdo skrbi samica, medtem ko ji samec prinaša hrano. Pred leti sem spomladi to skrb za leglo in mladiče spoznal tudi sam na svoji koži. Dobesedno. S kolegi smo bili na reviji pevskih zborov, tako da sem bil oblečen v belo srajco, lakaste šolne in hlače na rob. Ravno smo se odpravljali domov, ko me kliče prijatelj in pravi, da so v gozdu našli sovo, ki se je s krilom ujela v duplo in ne more ven iz njega. Odšli smo tja in videli, da je sova gnezdila v duplu stare bukve. Na vhodu v duplo je bilo deblo razcepljeno, s krilom se je ujela v razpoko in nikakor ni mogla ven. Odšli smo po visoko lestev, prislonil sem jo na drevo in počasi splezal visoko v deblo. Sova je mirno, utrujeno čepela v duplu, ujeta. Zraven nje sta bila 2 puhasta mladiča, kot dve kepi perja in velikih oči. Prijel sem sovo in jo skušal rešiti iz razpoke. V tistem trenutku je priletel za mano samec in me napadel. Z obema nogama me je s kremplji potegnil po celotnem hrbtu. Jaz pa visoko na lestvi. Počasi sem spustil sovo in se spustil na varna tla. Pa je šla bela srajca, čisto raztrgana je bila na hrbtni strani, moj hrbet pa seveda krvav od ostrih krempljev. Poklicali smo pomoč iz Babnega polja in s primernimi rokavicami je kolega rešil sovo, mi pa smo tačas odganjali samca, da ni ponovil vaje, ki si jo je privoščil z mano. Sova je imela zlomljeno perut. V nekaj tednih se ji je ob primerni oskrbi zacelila in smo jo vrnili nazaj v gozd, pod njeno gnezdo. V tem času je samec sam skrbel za 2 mladiča in oba sta preživela, česar smo bili zelo veseli. Tudi samec in samica sta potrebovala le nekaj sekund »ovohavanja« na tleh in že sta skupaj odletela visoko v krošnje dreves.
Pred nekaj dnevi smo jo na dogodivščini v Javornikih iskali z Matevžem.
Matej Kržič
VISOKODEBELNI SADOVNJAKI »DOMA NA NOTRANJSKEM«
Visokodebelni sadovnjaki – previsoka debla, preveč nevarno za obrezovati, preveč nevarno za pobirati, zavzamejo preveč prostora, predolgo traja od časa, ko drevo posadimo do tega, da obrodi v polni meri…?!
Mogoče kdo razmišlja tudi tako, a to, da so visokodebelni sadovnjaki “doma na Notranjskem” in da sem spadajo, za razliko od nizkodebelnih, je pokazala tudi vremenska situacija preteklih tednov.
Nizke temperature in pozeba so glavni sovražnik sadnega drevja v času cvetenja v našem,celinskem podnebju. Visoka debla omogočajo, da so tudi veje in cvetovi višje. In ker temperatura zraka raste z oddaljenostjo od tal (v času zmrzali) to pomeni, da je v času, ko je na 2 metrih višine temperatura minus 1 stopinja, tik nad tlemi minus dve stopinji, na 4 metrih, kjer se začenja krošnja visokodebelnega drevesa 0 stopinj, na vrhu, ki je na 8-10 metrih pa že 2-3 stopinje nad ničlo.
Letos grmovnice in drevje na Notranjskem cvetijo kot za stavo. Kot bi želele nadoknaditi
lanski počitek. Dobro jim gre. Še toče naj ne bo in se bomo lahko kmalu in celo leto sladkali z domačim sadjem.
Matej Kržič