Kras. Matični, klasični ali zeleni. Ena osnovnih značilnosti kraške pokrajine je pomanjkanje površinske vode, saj zaradi razpokanih kraških (prepustnih) kamenin ves, oziroma večina dežja in snega poniknejo v podzemlje.

Tako pride v javorniško snežniškem pogorju/hribovju do zanimivega paradoksa. Eno najbolje namočenih območij Slovenije nima površinskih vodotokov in ima zelo malo lokalnih izvirov ali hudourniških potočkov. To območje bi lahko opisali kot »zelena kamnita puščava«.

Ker vodo potrebujemo tako ljudje kot živali za svoje preživetje so bili vsi kraški izviri in druga vodna telesa skrbno čuvani, vzdrževani in čiščeni. Pomembni so bili za napajanje živine, ki se je pasla v gozdu, vlekla vozove ali hlode, za ljudi, ki so v gozdovih kosili travo, sušili seno, obdelovali njive, gozdarili, izdelovali oglje…

Časi so se spremenili in v gozdove ljudje nosijo pijačo s sabo. Večinoma niti ne vode ampak sladke brezalkoholne in alkoholne pijače. Živine v gozdovih praktično ni več. Tako večina izvirov sameva, se zarašča, celo presiha ali pa je zasuta z listjem in drugimi materiali.

Že od malih nog so me ta vodna telesa, poleg jam, zanimali in spraševal sem starejše ljudi kje so njihove lokacije, občasno sem jih hodil opazovat koliko vode in kdaj jo imajo ter jih tudi čistil. To počnem še vedno. In vsake toliko najdem še kakšnega, ki ga še nisem poznal. Glede na to, da v svoji bližnji in daljni okolici poznam dovolj vodnih jam, kjer lahko dostopam do pitne vode, ali pa vsaj vode za umivanje ne glede na trajanje suše se ne bojim vplivov podnebnih sprememb ali onesnaževanja voda, ki se dogajajo v moji realnosti v vseh občinah naše regije. Kljub temu mi je raziskovanje in ohranjanje izvirov še vedno vir navdiha, vez z naravo in predniki.

Matej Kržič