Brezstropne jame in ostanki ledenih jam v Javornikih in na Snežniku

Jamske oblike niso prisotne le v podzemlju. Pod vplivom raztapljanja kraškega površja, zmrzali in erozije se jame “bližajo” površju ter prej ali slej tudi pridejo na beli dan. S tem se razvoj jame kot take zaključi.

V pokrajini pa lahko še dolga leta opazimo dele jamskih dvoran ali rovov, jamskih sedimentov, ki so jih nanesli jamski potoki in reke in ostanke kapnikov. Tektonske sile skozi čas jame dvigajo in spuščajo, tako da lahko ostanke jam odkrijemo na različnih nadmorskih višinah, tudi visoko v Javornikih in Snežniku.

Medvedja zgodba iz Notranjske

Domačini na Notranjskem že dolgo vemo, da je “zimsko spanje” medvedov pravljica za lahko noč.

Za razliko od severnih krajev sveta medved pri nas ne spi pravega zimskega spanja. V brlogih so čez zimo večinoma le porojevajoče medvedke in občasno kak dan v izjemnem mrazu mlajši medvedi. Večino zime medvedje hlačajo naokoli.

Enemu takemu smo zadnjič sledili po sveže zapadlem snegu. Po velikosti šap smo ga ocenili za lanskega. Vijugal je po zasneženih cestah in vlakah. Občasno se je ustavil in razgledal naokoli. V kaluži je izpod ledu pil vodo. Pregledal je okolico čebelnjaka sredi Javornikov, če je lastnik slučajno pozabil vključiti električnega pastirja, ki varuje čebele, da bi prišel do sladke malice. Očitno je bil po dolgi poti po snegu utrujen, saj so nam sledi povedale, da se je za kratek čas usedel-naslonil direkt na mejni kamen bivše rapalske meje na lazu sredi gozda ter potem nadaljeval naprej proti vrhu hriba Lačnik. Tudi mi smo bili že utrujeni od hoje po snežni idili, tako da smo zapustili njegovo sled in obrnili nazaj proti Dolini.

Minljivost ledu

Samo malo “dvigneš rit” iz hiše, natakneš smučke in že lahko v naravi Snežnika in Javornikov doživiš stvari, ki jih že čez nekaj dni ali celo ur ne bi mogel več. Ledene sveče in zunanji kapniki (za razliko od jamskih kapnikov) zelo hitro rastejo in so kratkega veka, a zato nič manj zanimivi, barviti in posebni.

RAZKOŠJE HOJE

IZ POLICE NA ŠKRILE

Hoja. Nekdaj osnovno gibanje ljudi, danes rekreacija? Še ne tako dolgo nazaj smo hodili vsi in povsod. Zjutraj peš v šolo, po koncu pouka peš domov, nabirat jagode in maline v gozd, grabit travo in pobirat seno v danski Log ali na gozdne jase sredi Javornikov, na obisk in druženje k kolegom in prijateljem v Dane, Podcerkev ali bolj oddaljeni Podlož. Nismo se spraševali o kilometrih, času, ali je to zdravo ali ne, enostavno hodili smo. Hoja je bila del življenja in osnova premikanja iz kraja v kraj. Danes so mediji, blogi in klepeti »malomeščanov« in vaščanov, ki so »inn« polni besed o hoji. Štejejo se dnevi, ure, kilometri, trase…

Čas je element hoje. Ker je gibanje počasnejše kot s kolesom, motorjem, avtomobilom opazimo v okolju več stvari, z več čutili. Pomemben je sluh, vonj, lahko se dotaknemo hrapavega lubja drevesa, skale, ki oddaja toploto, začutimo piš vetra.

Matej Kržič         

SOVA KOZAČA

NAJBOLJ MODRA ŽIVAL JAVORNIŠKIH GOZDOV?

V višje ležečih javorniških gozdovih domuje skrivnostna sova kozača (Strix uralensis), naša druga največja sova.

V Sloveniji jih gnezdi okrog 600 – 700 parov. Njihova gostota v Javorniško snežniškem pogorju je zelo visoka, okoli 1 par na 2 kvadratna kilometra. Gostota je odvisna predvsem od starosti gozda ter s tem primernosti za gnezdenje in prehranjevanje. Kozača se prehranjuje s polhi, manjšimi pticami, mišmi…

V bližini gnezda je zelo napadalna in neusmiljeno brani svoje leglo. Za gnezdo skrbi samica, medtem ko ji samec prinaša hrano. Pred leti sem spomladi to skrb za leglo in mladiče spoznal tudi sam na svoji koži. Dobesedno. S kolegi smo bili na reviji pevskih zborov, tako da sem bil oblečen v belo srajco, lakaste šolne in hlače na rob. Ravno smo se odpravljali domov, ko me kliče prijatelj in pravi, da so v gozdu našli sovo, ki se je s krilom ujela v duplo in ne more ven iz njega. Odšli smo tja in videli, da je sova gnezdila v duplu stare bukve. Na vhodu v duplo je bilo deblo razcepljeno, s krilom se je ujela v razpoko in nikakor ni mogla ven. Odšli smo po visoko lestev, prislonil sem jo na drevo in počasi splezal visoko v deblo. Sova je mirno, utrujeno čepela v duplu, ujeta. Zraven nje sta bila 2 puhasta mladiča, kot dve kepi perja in velikih oči. Prijel sem sovo in jo skušal rešiti iz razpoke. V tistem trenutku je priletel za mano samec in me napadel. Z obema nogama me je s kremplji potegnil po celotnem hrbtu. Jaz pa visoko na lestvi. Počasi sem spustil sovo in se spustil na varna tla. Pa je šla bela srajca, čisto raztrgana je bila na hrbtni strani, moj hrbet pa seveda krvav od ostrih krempljev. Poklicali smo pomoč iz Babnega polja in s primernimi rokavicami je kolega rešil sovo, mi pa smo tačas odganjali samca, da ni ponovil vaje, ki si jo je privoščil z mano. Sova je imela zlomljeno perut. V nekaj tednih se ji je ob primerni oskrbi zacelila in smo jo vrnili nazaj v gozd, pod njeno gnezdo. V tem času je samec sam skrbel za 2 mladiča in oba sta preživela, česar smo bili zelo veseli. Tudi samec in samica sta potrebovala le nekaj sekund »ovohavanja« na tleh in že sta skupaj odletela visoko v krošnje dreves.

Pred nekaj dnevi smo jo na dogodivščini v Javornikih iskali z Matevžem.

Matej Kržič

VISOKODEBELNI SADOVNJAKI »DOMA NA NOTRANJSKEM«

Visokodebelni sadovnjaki – previsoka debla, preveč nevarno za obrezovati, preveč nevarno za pobirati, zavzamejo preveč prostora, predolgo traja od časa, ko drevo posadimo do tega, da obrodi v polni meri…?!

Mogoče kdo razmišlja tudi tako, a to, da so visokodebelni sadovnjaki “doma na Notranjskem” in da sem spadajo, za razliko od nizkodebelnih, je pokazala tudi vremenska situacija preteklih tednov.

Nizke temperature in pozeba so glavni sovražnik sadnega drevja v času cvetenja v našem,celinskem podnebju. Visoka debla omogočajo, da so tudi veje in cvetovi višje. In ker temperatura zraka raste z oddaljenostjo od tal (v času zmrzali) to pomeni, da je v času, ko je na 2 metrih višine temperatura minus 1 stopinja, tik nad tlemi minus dve stopinji, na 4 metrih, kjer se začenja krošnja visokodebelnega drevesa 0 stopinj, na vrhu, ki je na 8-10 metrih pa že 2-3 stopinje nad ničlo.

Letos grmovnice in drevje na Notranjskem cvetijo kot za stavo. Kot bi želele nadoknaditi
lanski počitek. Dobro jim gre. Še toče naj ne bo in se bomo lahko kmalu in celo leto sladkali z domačim sadjem.

Matej Kržič

Raziskovanje jam na Notranjskem

»Podzemlje nekatere privlači že pred smrtjo!«

Pri 6 letih sem bil prvič v jami. V Golobini na Loškem polju. S stricem Jožetom, z ročno svetilko, ki je bolj brlela kot svetila. Jama se mi je zdela ogromna, vsaj na začetku, dokler nisva prišla do ožine v katero se je stric s težavo stlačil, jaz pa, ki sem imel tistih 15 kil, precej lažje. Ne spomnim se, da bi me bilo strah, da bi doživljal kakšne občutke nelagodja, kljub temu, da je v Golobini nas otroke že od rojstva naprej strašilo »Krvavo stegno«!

Minilo je nekaj let in v Golobino sem zahajal občasno, bolj v vhodne dele. Po gozdu sem poleg polšen (lukenj v katerih prezimujejo polhi) iskal tudi luknje, ki bi bile dovolj široke, da bi se vanje stlačil tudi človek. Spoznaval sem jame in brezna v okolici vasi Dane, v Loški dolini… V času terenskega dela za diplomsko nalogo na oddelku za geografijo sem podrobneje prehodil in pregledal območje med Loškim in Cerkniškim poljem ter Bloško planoto. Takrat sem ob obisku in raziskovanju zaščitene Nove
Križne jame našel vhod v nov rov, ki smo ga kasneje poimenovali Bosonogi rov. To je bilo zame prvo večje odkritje jame ali dela jame. Števila brezen, ki sem jih odkril v Javornikih in Snežniku nisem nikoli zares spremljal, marsikaterega nisem niti registriral, pa so ga kasneje drugi jamarji. Na vsakih nekaj let pa mi očitno »pripada« kakšno odkritje vodoravne ali daljše jame.Tako sem leta 2007 odkril vhod v jamo Obrh Čolniči, ki smo jo v naslednjih letih s kolegi raziskovali, merili, fotografirali. Tri leta nazaj sem odkril vhod v jamo Mali Obrh na izviru potoka Malega Obrha. Tudi ta jama je posebna, saj je dotok vode v izvir najmanj 70 metrov izpod Loške doline (tako globoko smo jamarji v suši lahko prišli) in je POTENCIALNI VIR PITNE VODE za občino.

Letošnje leto se je tudi začelo obetavno. Na robu Loškega polja sem našel kraški izvir, ki ob večjem deževju bruha precejšnjo količino vode, tako da naraste v pravi potok. Začetno odmetavanje kamenja in skal nad izvirom nakazuje, da bi lahko bila v ozadju ali pod izvirom večja jama. Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo v naslednjih tednih.

Matej Kržič