Ko pade mrak v Javorniških gozdovih je čas, ko se prepletajo zvoki dnevnih in nočnih ptic. Tik pred mrakom in v mraku so v tem času najbolj glasni kosi in sinice. Ko pade mrak, v začetku noči pa utihnejo in se začnejo oglašati sove. Kozača in velika uharica sta bili v tem tednu najbolj glasni, včasih se je vmes oglasil tudi čuk.
Podajamo še link na zanimivo oddajo o sovah: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174333721?s=tv
Domačini na Notranjskem že dolgo vemo, da je “zimsko spanje” medvedov pravljica za lahko noč.
Za razliko od severnih krajev sveta medved pri nas ne spi pravega zimskega spanja. V brlogih so čez zimo večinoma le porojevajoče medvedke in občasno kak dan v izjemnem mrazu mlajši medvedi. Večino zime medvedje hlačajo naokoli.
Enemu takemu smo zadnjič sledili po sveže zapadlem snegu. Po velikosti šap smo ga ocenili za lanskega. Vijugal je po zasneženih cestah in vlakah. Občasno se je ustavil in razgledal naokoli. V kaluži je izpod ledu pil vodo. Pregledal je okolico čebelnjaka sredi Javornikov, če je lastnik slučajno pozabil vključiti električnega pastirja, ki varuje čebele, da bi prišel do sladke malice. Očitno je bil po dolgi poti po snegu utrujen, saj so nam sledi povedale, da se je za kratek čas usedel-naslonil direkt na mejni kamen bivše rapalske meje na lazu sredi gozda ter potem nadaljeval naprej proti vrhu hriba Lačnik. Tudi mi smo bili že utrujeni od hoje po snežni idili, tako da smo zapustili njegovo sled in obrnili nazaj proti Dolini.
NAJBOLJ MODRA ŽIVAL JAVORNIŠKIH GOZDOV?
V višje ležečih javorniških gozdovih domuje skrivnostna sova kozača (Strix uralensis), naša druga največja sova.
V Sloveniji jih gnezdi okrog 600 – 700 parov. Njihova gostota v Javorniško snežniškem pogorju je zelo visoka, okoli 1 par na 2 kvadratna kilometra. Gostota je odvisna predvsem od starosti gozda ter s tem primernosti za gnezdenje in prehranjevanje. Kozača se prehranjuje s polhi, manjšimi pticami, mišmi…
V bližini gnezda je zelo napadalna in neusmiljeno brani svoje leglo. Za gnezdo skrbi samica, medtem ko ji samec prinaša hrano. Pred leti sem spomladi to skrb za leglo in mladiče spoznal tudi sam na svoji koži. Dobesedno. S kolegi smo bili na reviji pevskih zborov, tako da sem bil oblečen v belo srajco, lakaste šolne in hlače na rob. Ravno smo se odpravljali domov, ko me kliče prijatelj in pravi, da so v gozdu našli sovo, ki se je s krilom ujela v duplo in ne more ven iz njega. Odšli smo tja in videli, da je sova gnezdila v duplu stare bukve. Na vhodu v duplo je bilo deblo razcepljeno, s krilom se je ujela v razpoko in nikakor ni mogla ven. Odšli smo po visoko lestev, prislonil sem jo na drevo in počasi splezal visoko v deblo. Sova je mirno, utrujeno čepela v duplu, ujeta. Zraven nje sta bila 2 puhasta mladiča, kot dve kepi perja in velikih oči. Prijel sem sovo in jo skušal rešiti iz razpoke. V tistem trenutku je priletel za mano samec in me napadel. Z obema nogama me je s kremplji potegnil po celotnem hrbtu. Jaz pa visoko na lestvi. Počasi sem spustil sovo in se spustil na varna tla. Pa je šla bela srajca, čisto raztrgana je bila na hrbtni strani, moj hrbet pa seveda krvav od ostrih krempljev. Poklicali smo pomoč iz Babnega polja in s primernimi rokavicami je kolega rešil sovo, mi pa smo tačas odganjali samca, da ni ponovil vaje, ki si jo je privoščil z mano. Sova je imela zlomljeno perut. V nekaj tednih se ji je ob primerni oskrbi zacelila in smo jo vrnili nazaj v gozd, pod njeno gnezdo. V tem času je samec sam skrbel za 2 mladiča in oba sta preživela, česar smo bili zelo veseli. Tudi samec in samica sta potrebovala le nekaj sekund »ovohavanja« na tleh in že sta skupaj odletela visoko v krošnje dreves.
Pred nekaj dnevi smo jo na dogodivščini v Javornikih iskali z Matevžem.
Matej Kržič
