Snežniški gozdovi so velikanska sklenjena gozdna površina na prehodu iz primorskega sveta v notranjost Slovenije. Rastejo na hribovju Javornikov in pogorju Snežnika, ki je poseben, odmaknjen in skrivnosten prostor. Najvišje območje Snežnika je zaradi težko prehodnega površja, ki je nastalo pod vplivom zemeljskih notranjih sil, podnebja, ledeniških in kraških procesov skoraj nedotaknjeno od človeških rok. V prostranem okolju zanimivih kraških značilnosti in pojavov z raznolikimi rastišči kraljujejo dinarski bukovi gozdovi in jelovo-bukovi gozdovi. Tu imajo dom številne živalske vrste, med katerimi so najbolj markantne velike zveri (rjavi medved, volk, ris), gamsi in jelenjad. Prisluhnemo lahko tudi skovikanju različnih vrst sov in pihanju polhov. Pod krošnjami dreves rastejo grmovnice in zeli iz 3 botaničnih območji (sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta), katerih stičišče je Snežnik, med njimi nekatere redke in zavarovane rastline. Drevesa, ki se upirajo močnemu vetru in kljubujejo teži snega, imajo posebne, čarobne oblike. V samotnih mrzlih severnih kotanjah tik pod vrhom gore so se ohranile tudi manjše skupine avtohtone vrste smreke. Že na prvi pogled so drugačna od smrek, ki jih poznamo iz ostalih območij Slovenije in so bile k nam prinesene od drugod. Območje Snežnik-Ždrocle predstavlja starodavne bukove gozdove, s predeli prvinskih gozdov. Zaradi specifičnih rastiščnih razmer blizu morja in višine gore Snežnika bukev tu tvori zgornjo gozdno mejo in izpričuje moč preživetja v najbolj ekstremnih razmerah. Leta 2017 je bilo to območje vpisano na seznam svetovne dediščine UNESCO. V odmaknjenih predelih strnjenih gozdov, globokih kotličih, udornicah in ždroclah je tišina. Le v njej lahko slišimo šepet dreves, pripovedovalk zgodb o skrivnostih narave in usodi tamkajšnjih prebivalcev. Tukaj v tišini najdemo sebe. Spoštljivo vas popeljemo v skrite ostanke starodavnih gozdov, kjer v globoki tišini narave občutimo samozadosten svet gozda, kjer življenje poteka počasi, premišljeno in v sozvočju z vesoljem.