Predstavljamo prispevke Zavoda Jezerski hram v projektu “Pokrivala na Notranjskem”

V projektu “Pokrivala na Notranjskem” sodelujemo z Zavodom Jezerski hram Cerknica, Kmetijo Tdolenj in Turistično gostinskim centrom Jezerski hram d.o.o. Vsak od partnerjev ima svoje naloge. Zavod Jezerski hram je od začetka projekta objavil kar nekaj zanimivih prispevkov, katere delimo v tokratnem zapisu.

1. prispevek: Polh in polhanje v času Valvasorja 

Čudna živalca na Kranjskem – polh v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske

Na slovenskem ozemlju je bila in je ponekod še vedno, mogoče v manjšem obsegu, znamenita tradicija lova na polhe, ki skoraj nima primerjave v preostali Evropi.

Pri nas prvo pričevanje o takšnem lovu in uživanju polhov sega v leto 1240,  takrat je bil lov na polhe tudi obdavčen. O tem sta pisala tudi Valvasor in Steinberg. Polšji lov je bil sicer pomemben vir beljakovin, maščob in postranskega zaslužka (prodaja kožic).

»Je pa na Kranjskem čudna živalca, ki jo je težko videti v drugih evropskih deželah, tu v naši deželi pa se najde v prav veliki množini in se po nemško imenuje Bilch, po kranjsko pa POUH«, piše Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Valvasorju so se te male živalce zdele še posebej zanimive, tako, da jim je posvetil obširni opis v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689, katerega povzemamo v nadaljevanju.

POSEBNA ŽIVALCA: POLH – BAJE JIH HUDIČ PASE

Valvasor opisuje, da ta žival, v nobeni deželi ni tako številna kot na Kranjskemmarsikateri kmet jih nalovi kar po mnogo tisoč. Polh jé razno sadje kakor veverice, zadovoljen je tudi z bukovim žirom. Te živalice prebivajo vso zimo pod zemljo, v poletnem času pa pridejo na dan, v velikih bukovih gozdovih lahko samo iz ene luknje po več tisoč.

No, za trdno pa pravijo, da jih goni vrag na pašo. Sicer ga sam Valvasor ni srečal, je pa slišal na lovu v gozdu močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Potem so pritekli polhi, kmetje pa so odvrgli suknje in škornje, vanje pa so zlezli polhi, toliko, da so bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila ta polšja armada mimo, so polhe pobili in pobrali.

Ljudje pravijo, da vrag nima moči, pregnati to živalco iz človekove obleke, če se skrije vanjo. Sta pa Valvasorju dva kmeta opisala samega vraga in sicer je prvi dejal, da je vrag hudo divji, kakor pol kozla, čez čas pa, da je kot pol človeka, no, je pa Valvasor potem za trdno domneval, da je kmet govoril resnico in videl samega vražjega polšjega pastirja v gozdu. Obstaja pa tudi sum, da dobe stari polhi ušesno zarezo in jih tako zaznamuje sam hudič. Vrag baje le tiste zaznamuje, ki jih je kdaj na pašo gnal, če je kaj dati na pripovedovanje kmetov. Ali so vraga ali polhe same vprašali, ne morem vedeti, še piše Valvasor.

 J.V. Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske 1689: »Hudič žene polhe na pašo«, bakrorez.

RAZLIČEN LOV NA POLHE

Lov na polhe je različen, Valvasor je opisal tri načine.

Polhe love  v pasti, katerih premore marsikak kmet po sto in več. Te pasti so preprosto napravljene in podobne strelnemu loku. Narejene so iz lesa, ki je ukrivljen v loku ter vrvice. Kot vabo uporabljajo suhe ali sveže hruške. Ko pasti nastavi, mora vso noč hoditi od ene do druge, da pride k vsaki po štiri ali petkrat in pobere ujete polhe. Zelo pogosto pa se tudi zgodi, da vso noč nastavljajo pasti, pa nobenega polha ne dobe. Takrat dolže vraga, da on trapi kmete in jih ima za norce.

Polhi imajo mladiče v duplih dreves in tukaj se preko dneva zadržujejo tudi stari polhi (ponoči pa hodijo po sadje in žir). Če v votlo drevo močno pihneš začnejo polhi notri mrmrati drn, drn, drn, nato pa vtakneš dolgo šibo v duplo in podrezaš sem in tja, pa pride polh ven. Takrat  ga ujameš, primeš za vrat in ubiješ, ob tem moraš biti previden kako ga primeš, saj močno ugrizne.

Najpogosteje jih lovijo v pozni jeseni in sicer tako, da naredijo veliko skrinjo in v sredini odprtino. Vanjo umestijo pésto starega kolesa in v cev nabijejo veliko ostrih žebljev, da konice spodaj gledajo ven. Polh gre lahko notri, ven pa ne more, saj mu žeblji predstavljajo osti. Te skrinje zakopljejo nad polšjo luknjo na način, da je zunaj le cev, vse ostalo pa je zadelano z zemljo. Polhi se preko noči nagnetejo v skrinjo, zjutraj pa “ujetnike pobero, skrinjo pa puste tam in tako delajo zmerom naprej”.

NE SME PA VSAK KMET LOVITI POLHOV

Ne sme pa vsak kmet polhov loviti, prej mora plačati gospodi, ki je lastnica gozda. Za dobro luknjo plačajo 1 krono (2 goldinarja), lahko pa tudi več ali manj odvisno ali je polšja luknja dobra ali slaba.

POLŠJE MESO

O naših polhih je treba povedati še, da so lepo rejeni in imajo več masti kot mesa, zato jih je najbolje peči. Plemenitaši in meščani se sicer branijo te jedi, sploh ženske. Pravijo, da zato ker jih sam hudič pase in ker so tako podobne podganam. Kmečki človek pa jih nasoli polne lonce in sode ter kadi in jih uživa vso zimo – marsikdo jih nasoli po več tisoč. Ta živalca pa ni samo za jed, ampak tudi za okras obleki.Njihove mešiče prevažajo v oddaljene dežele in kraljestva, na primer v Rimsko cesarstvo. Krznarji potrosijo kožice z apnom, od česar dobiva krzno črnikaste lise kakor tiger. Toliko o polhih, zaključi Valvasor.

Povzeto po:

Izbor poglavij iz dela Janeza Vajkarda Valvasorja, Mladinska knjiga Založba d.d., 2017.

Čast in Slava vojvodine Kranjske, Zavod dežela Kranjska, 2009.

2. prispevek: Slava vojvodine Kranjske – meščanska izdaja

Vojvodina Kranjska meji danes na severu na Koroško in Štajersko, na jugu na Istro. Na vzhodu se dotika Hrvatske in Slovenske marke, na zahodu Furlanije in majhne črte Beneškega zaliva ali Jadranskega morja. Središče dežele so Bloke, katerih širina meri 45 stopinj in 58 minut, dolžina 35 stopinj in 43 minut, kakor sem jaz sam z lastnim merjenjem dognal.”(Čast in Slava Vojvodine Kranjske, 2009, II. knjiga,).

Tako je polihistor Janez Vajkard Valvasor v svoji drugi knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689), definiral ozemlje Kranjske dežele.Ta obsega tudi območje današnje Notranjske, in sicer občine Cerknica, Bloke in Loške doline.

 Zemljevid Kranjske dežele, priloga II. knjige SVK. 

Janez Vajkard Valvasor je med drugim podrobno opisoval tudi polhanje. »Je pa na Kranjskem čudna živalca, ki jo je težko videti v drugih evropskih deželah, tu v naši deželi pa se najde v prav veliki množini in se po nemško imenuje Bilch, po kranjsko pa pouh. Ta žival je malce večja od podgane, od katere se sicer po sivi barvi ne razlikuje dosti. Žre vsakovrstno sadje kakor veverice, ki jim je  enak tudi po velikosti. S plodovi bukve je tudi zadovoljen. Kranjci jih love tudi v pasti, katerih premore marsikak kmeti po sto in več. Ampak ta živalca ne služi samo za hrano, temveč tudi za okras obleki. Kajti njeni kožuhi se izvažajo v prav oddaljene dežele in kraljestva, kot na primer v Rimsko cesarstvo, na Holandsko, na Špansko Nizozemsko, v Anglijo, Francijo, Italijo itn.« (Čast in Slava Vojvodine Kranjske, 2009, II. knjiga, 503-507).

Valvasorjevo največje in najpomembnejše delo Slava vojvodine Kranjske je bilo napisano v nemščini in natisnjeno v Nürnbergu leta 1689. 

Foto: Zavod Dežela Kranjska

Obsežno polihistorsko delo zajema 15 knjig, vezanih v 4 zvezke, ki skupaj obsegajo 3.532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov med besedilom. Še danes to delo uvrščamo med najpomembnejša znanstvena dela o Kranjski.

Ravno iz razloga, da na območje Las Notranjska pripeljemo stoletno znanje kot vir navdiha za življenje z naravo in pomen ohranjanja kulturne dediščine polhanja na Notranjskem, smo v okviru projekta pridobili Meščanski izvod Slave Vojvodine Kranjske.

Nočne ptice v Javornikih

Ko pade mrak v Javorniških gozdovih je čas, ko se prepletajo zvoki dnevnih in nočnih ptic. Tik pred mrakom in v mraku so v tem času najbolj glasni kosi in sinice. Ko pade mrak, v začetku noči pa utihnejo in se začnejo oglašati sove. Kozača in velika uharica sta bili v tem tednu najbolj glasni, včasih se je vmes oglasil tudi čuk.

Podajamo še link na zanimivo oddajo o sovah: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174333721?s=tv

Polhove kože kot dodaten vir preživetja

»Leta 1952 sem nalovil okoli 750 polhov, po 60 polhov na noč. No takrat je prišel k meni domov en gospod iz Lašč, ne vem kako je izvedel za mene. Je rekel, naj pripravim polhove kože za njega, on pa je nadaljeval pot peš naprej na Jezero.Pa sem jih zloži na mizo. Ta stare, lanske in pa kože mladičev. Ko je prišel nazaj iz Grahovega, takrat se je peš hodilo, jih je pregledal, izbral in plačal. Takrat sem se komplet oblekel za tisti denar. Kupil sem jakno, čevlje, hlače.« (Jože Sterle – Mlakarjev iz Škril v intervjuju v okviru projekta »Pokrivala na Notranjskem«)

Včerajšnje izdelovanje polhovke.

Več o aktivnostih projekta si lahko pogledate tukaj: https://raziskovalni-turizem.si/kdo-smo-drustvo-dolomitne-lutke/projekti/

Povezave:

https://ec.europa.eu/agriculture/rural-development-2014-2020_sl

https://www.program-podezelja.si/sl/

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje

Brezstropne jame in ostanki ledenih jam v Javornikih in na Snežniku

Jamske oblike niso prisotne le v podzemlju. Pod vplivom raztapljanja kraškega površja, zmrzali in erozije se jame “bližajo” površju ter prej ali slej tudi pridejo na beli dan. S tem se razvoj jame kot take zaključi.

V pokrajini pa lahko še dolga leta opazimo dele jamskih dvoran ali rovov, jamskih sedimentov, ki so jih nanesli jamski potoki in reke in ostanke kapnikov. Tektonske sile skozi čas jame dvigajo in spuščajo, tako da lahko ostanke jam odkrijemo na različnih nadmorskih višinah, tudi visoko v Javornikih in Snežniku.

Društvo dolomitne lutke na Radio Prvi v Nedeljski reportaži

“Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna.  Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.”

Tako nas opišejo na Radio Prvi, kjer ste nas v nedeljo lahko slišali v Nedeljski reportaži. Celoten posnetek je dosegljiv na povezavi: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/01/nedeljska-reportaza-240/

Primernost jame Golobina za razvoj raziskovalnega turizma

»Raziskovalni turizem« je naša vizija razmišljanja o povezovanju znanosti, lokalnega prebivalstva in tujih obiskovalcev območja. Torej ne le kot doživljanje in doživetje v naravi, ampak kot globlje spoznavanje in razumevanje naravnih procesov, vplivov med ekosistemi ter vplivom človeka.

S projektom »Raziskovalni turizem  v jamah varuje in ohranja naravne vrednote in kulturno dediščino  Notranjske« ga širimo v podzemlje. Proučujemo, kater jame so bolj in katere manj primerne za razvoj trajnostnega, sonaravnega turizma.

Jama Golobina je bila, od 9 jam, ki smo jih raziskovali in vrednotili njihovo primernost za nadaljnji razvoj sonaravnega trajnostnega raziskovalnega turizma, ocenjena kot najbolj primerna. Združuje elemente aktivnih vodnih jam, suhih kapniških jam, ledenih kapnikov pozimi, izvirnih in ponornih jam ter je tudi bogata s pravimi jamskimi živalmi, netopirji ter ostalimi občasnimi obiskovalci jam.

Medvedja zgodba iz Notranjske

Domačini na Notranjskem že dolgo vemo, da je “zimsko spanje” medvedov pravljica za lahko noč.

Za razliko od severnih krajev sveta medved pri nas ne spi pravega zimskega spanja. V brlogih so čez zimo večinoma le porojevajoče medvedke in občasno kak dan v izjemnem mrazu mlajši medvedi. Večino zime medvedje hlačajo naokoli.

Enemu takemu smo zadnjič sledili po sveže zapadlem snegu. Po velikosti šap smo ga ocenili za lanskega. Vijugal je po zasneženih cestah in vlakah. Občasno se je ustavil in razgledal naokoli. V kaluži je izpod ledu pil vodo. Pregledal je okolico čebelnjaka sredi Javornikov, če je lastnik slučajno pozabil vključiti električnega pastirja, ki varuje čebele, da bi prišel do sladke malice. Očitno je bil po dolgi poti po snegu utrujen, saj so nam sledi povedale, da se je za kratek čas usedel-naslonil direkt na mejni kamen bivše rapalske meje na lazu sredi gozda ter potem nadaljeval naprej proti vrhu hriba Lačnik. Tudi mi smo bili že utrujeni od hoje po snežni idili, tako da smo zapustili njegovo sled in obrnili nazaj proti Dolini.