Varovanje naravne in kulturne dediščine ter souporaba prostora

Kaj je bolj pomembno in vredno – varstvo in ohranjanje kulturne dediščine tradicionalnega znanja in veščin polhanja (lova na polhe), ali odkrivanje in raziskovanje naravnih vrednot podzemnih jam? V tokratnem razmišljanju se sprašujem, kaj naj varujemo in kdo naj varuje, ko pride do naravne in kulturne dediščine, pa tudi, kdo ima prednost, ko pride do souporabe geografskega prostora.

Ta teden sva se s stricem odpravila v gozd, da mi pokaže dve polšni v Javornikih, ki ju nisem poznal. Polšna je luknja, v kateri polhi spijo preko zime ali podnevi, na njej pa se tudi lovi polhe.

Prideva na lokacijo in – glej ga zlomka – tam kjer bi morali biti dve majhni luknji, skozi katere polhi hodijo ven in noter, je samo ena velika luknja?! 

Ko sem pogledal situacijo bližje, mi je bilo takoj jasno, da je bil na delu nadebudni jamar, ki je iskal vhod v novo jamo – brezno. Razkopal je skale in našel “breznce” globine cca 1 meter. A ker skal ni zložil nazaj, je uničil polšno – no, vsaj za letos. S stricem sva zložila skale nazaj in, če ne letos, pa drugo leto, bodo lahko polhi spet spali v luknji, mi pa jih bomo lahko spet lovili.

Sočasnost dediščine in aktivnosti ljudi…

Ker sem sam jamar, geograf, lovec, pevec…, v eni osebi, mi je lažje razumeti “konflikte” med različnimi skupinami ljudi oz. med različnimi dejavnostmi na enem prostoru. Po drugi strani pa mi je včasih tudi težje, saj se moram “odločiti za eno stran”, če pride do “boja, mesarskega klanja” med različnimi deležniki. Takšni boji so “klasika” med naslednjimi deležniki:  lovci – kmetje, gozdarji – lovci, jamarji – lovci in gozdarji, geografi – zgodovinarji, etnologi – muzikologi…

Vprašanje ni preprosto, niti ni enoznačnega odgovora nanj. V tem primeru mi je najbolj blizu geografski pogled na prostor, saj je po moje najbolj celovit in vidi dlje v preteklost, upošteva sedanjost in se zazre v prihodnost. 

Poglejmo primer: Za gozdarje je UNESCO dediščina Snežniškega pogorja najpomembnejši element snežniške pokrajine. Edini vreden varovanja in zaščite. Iz stališča geografa pa takšek gozdar vidi le ekosistem gozda oz. delno ohranjene elemente prvinskega gozda zadnjih nekaj tisoč let po ledeni dobi. Ne vidi pa geomorfologije in geologije, ki sta vzroka za tak gozdni ekosistem, geomorfoloških oblik v pokrajini, ki so edinstvene, pa gostote jam in udornic, kaj šele kulturne dediščine, od oglarjenja, paše, ostankov Rimljanov, Rapalske meje,…, ki je ta ekosistem preoblikovala zadnjih nekaj 100 let.

Kot drugi primer pa mi na misel pridejo tisti jamarji, ki kopljejo dihalnike in širijo vhode v brezna na način, da kamenje in skale mečejo na vlake ter s tem delno ovirajo prehodnost in povzročajo slabo voljo pri gozdarjih in pohodnikih. Na srečo je takih malo.

No, moja slaba volja ob odkopani polšni ni dolgo trajala. Kot jamar sem se postavil v vlogo jamarja, ga razumel in sprejel dejstvo, da ni razmišljal o tem, da bi ta luknja nekomu predstavljala dediščino oziroma vir hrane.

Bom pa naslednjič tudi sam, na terenu ki ga ne poznam, preden bom začel kopati kak dihalnik, najprej pogledal, ali niso kje sledovi kake polšne, ki jo ima “zacahnano” kakšen lokalni polhar. 

Matej Kržič

Operacija »Pokrivala na Notranjskem«

Na območju Notranjske so v preteklosti izdelovali različna pokrivala iz naravnih materialov, ki so jih pridobili iz lokalnega okolja. Imela so praktično funkcijo zaščite glave. Iz zajčje dlake so tako izdelovali polstene klobuke, kože polhov so ustrojili v polhove kape (polhovke), iz slame, nabrane na kraških travnikih, pa so izdelovali slamnike.

Poglaviten material za izdelavo kap na Notranjskem so bile kože polhov. Tudi zato je bil lov na polhe tradicionalno zelo dobro razvit.

V oktobru in novembru bomo polhali, ker bomo v okviru projekta »Pokrivala na Notranjskem« med drugim izdelali nekaj polhovk. Da se znanje ne pozabi!

V naslednjih mesecih bomo nadaljevali z raziskovanjem izdelave pokrival na območju Las Notranjska. Če ima kdo od vas kakšno zanimivo in uporabno informacijo, naj nam sporoči. Veseli bomo.

Več o aktivnostih projekta si lahko pogledate tukaj: https://raziskovalni-turizem.si/kdo-smo-drustvo-dolomitne-lutke/projekti/

“Po Jankovih stopinjah”

Na tradicionalnem pohodu “Po Jankovih stopinjah” se nas je zbralo staro in mlado iz bližnje in daljne okolice. Sprehodili smo se okoli številnih izvirov potoka Obrha na Cerkniškem polju. Opazovali smo vode, ki so prihajale na površje iz podzemlja praktično izpod vsake skale. Slišali zgodbe o tradicionalnih vaških opravilih in raziskovanju podzemnih jam. Na kmetiji T dolenj smo se na koncu pohoda ob klepetu okrepčali z domačimi dobrotami.

Avtor fotografije: Janja Urbiha

Notranjska kot park, rezervat ali kulturna krajina?

Vprašanje, ki se mi občasno postavlja ob poslušanju debat politikov, gospodarstvenikov, kmetov, naravovarstvenikov in nas običajnih smrtnikov. Ko pogledam okoli sebe, v pokrajino, vidim, da so vse možnosti odprte, oziroma mogoče v bližnji ali daljni prihodnosti.

Če razmišljam še naprej, je več kot odgovorov vprašanj. Ali in na kakšen način lahko na Notranjskem ponovno? sobivata človek in narava, človek in prosto živeče živali, človek in divjad? Ali lahko ponovno? sobivajo različne človekove aktivnosti druga ob drugi (če izvzamemo naravo), torej industrija, obrt, kmetijstvo, lov, gozdarstvo? Za besedo ponovno sem postavil vprašaj, ker je vprašanje tudi, ali smo kdaj v preteklosti sobivali? Ali smo se le ves čas borili in je bila v času 20. stoletja slučajno moč posameznih interesnih skupin ljudi ter moč narave uravnotežena?

Kdo komu “hodi v zelje”?

Ali mi slučajno živimo zadnjih nekaj 100 let na prostorih, kjer je prej 10.000 let živel medved, jelenjad, risi, šoje, vrane…? Ali oni zahajajo v prostor, kjer zadnjih nekaj 100 let živimo mi?

Trenutno imam odgovor le na eno vprašanje. Zaščitena in varovana območja ter parki so sami sebi namen in nesmiselni, če niso vzpostavljeni in upravljani s strani domačinov. Ni dovolj, da je 1 od 10 članov uprav, ustanoviteljev, nadzornikov, zaposlenih… domačin, kot je to običajno na Notranjskem in v Sloveniji. Po moje bi moralo biti obratno. Le 1 od 10 bi lahko bil človek, ki ne živi in ne dela na območju. Sestava bi morala biti uravnotežena po osnovnih skupinah, ki gradijo lokalno kulturno krajino: kmet, lovec, gozdar, obrtnik, industrialec, učitelj, politik, društva. Ker je kot je, pišejo zakone, pravila obnašanja in kvote ljudje, ki so daleč od realnosti ali pa vidijo le eno sliko in zagovarjajo interes le ene skupine. Zaposlujejo se ljudje iz sosednjih območij, investicije gredo v stvari in storitve, ki večinoma “polnijo žepe” ne-lokalcem. Rezultat na srednji rok? Na jugovzhodni meji Notranjske že imamo žičnato in državno mejo. Na jugu Rapalsko mejo. Še na severu in zahodu postavimo nekaj žice in ograj pa bomo kmalu tam, kjer smo bili dobrih 1.500 let nazaj. Gozdnata divja dežela, z nekaj naseljenimi enklavami in vmesnimi cestami, ki jih povezujejo s centrom moči. Le da tokrat to ne bo Rim ampak…? Ljubljana? Bruselj? Peking?

Matej Kržič

RAZKOŠJE HOJE

IZ POLICE NA ŠKRILE

Hoja. Nekdaj osnovno gibanje ljudi, danes rekreacija? Še ne tako dolgo nazaj smo hodili vsi in povsod. Zjutraj peš v šolo, po koncu pouka peš domov, nabirat jagode in maline v gozd, grabit travo in pobirat seno v danski Log ali na gozdne jase sredi Javornikov, na obisk in druženje k kolegom in prijateljem v Dane, Podcerkev ali bolj oddaljeni Podlož. Nismo se spraševali o kilometrih, času, ali je to zdravo ali ne, enostavno hodili smo. Hoja je bila del življenja in osnova premikanja iz kraja v kraj. Danes so mediji, blogi in klepeti »malomeščanov« in vaščanov, ki so »inn« polni besed o hoji. Štejejo se dnevi, ure, kilometri, trase…

Čas je element hoje. Ker je gibanje počasnejše kot s kolesom, motorjem, avtomobilom opazimo v okolju več stvari, z več čutili. Pomemben je sluh, vonj, lahko se dotaknemo hrapavega lubja drevesa, skale, ki oddaja toploto, začutimo piš vetra.

Matej Kržič