Kaj je bolj pomembno in vredno – varstvo in ohranjanje kulturne dediščine tradicionalnega znanja in veščin polhanja (lova na polhe), ali odkrivanje in raziskovanje naravnih vrednot podzemnih jam? V tokratnem razmišljanju se sprašujem, kaj naj varujemo in kdo naj varuje, ko pride do naravne in kulturne dediščine, pa tudi, kdo ima prednost, ko pride do souporabe geografskega prostora.
Ta teden sva se s stricem odpravila v gozd, da mi pokaže dve polšni v Javornikih, ki ju nisem poznal. Polšna je luknja, v kateri polhi spijo preko zime ali podnevi, na njej pa se tudi lovi polhe.
Prideva na lokacijo in – glej ga zlomka – tam kjer bi morali biti dve majhni luknji, skozi katere polhi hodijo ven in noter, je samo ena velika luknja?!
Ko sem pogledal situacijo bližje, mi je bilo takoj jasno, da je bil na delu nadebudni jamar, ki je iskal vhod v novo jamo – brezno. Razkopal je skale in našel “breznce” globine cca 1 meter. A ker skal ni zložil nazaj, je uničil polšno – no, vsaj za letos. S stricem sva zložila skale nazaj in, če ne letos, pa drugo leto, bodo lahko polhi spet spali v luknji, mi pa jih bomo lahko spet lovili.
Sočasnost dediščine in aktivnosti ljudi…
Ker sem sam jamar, geograf, lovec, pevec…, v eni osebi, mi je lažje razumeti “konflikte” med različnimi skupinami ljudi oz. med različnimi dejavnostmi na enem prostoru. Po drugi strani pa mi je včasih tudi težje, saj se moram “odločiti za eno stran”, če pride do “boja, mesarskega klanja” med različnimi deležniki. Takšni boji so “klasika” med naslednjimi deležniki: lovci – kmetje, gozdarji – lovci, jamarji – lovci in gozdarji, geografi – zgodovinarji, etnologi – muzikologi…
Vprašanje ni preprosto, niti ni enoznačnega odgovora nanj. V tem primeru mi je najbolj blizu geografski pogled na prostor, saj je po moje najbolj celovit in vidi dlje v preteklost, upošteva sedanjost in se zazre v prihodnost.
Poglejmo primer: Za gozdarje je UNESCO dediščina Snežniškega pogorja najpomembnejši element snežniške pokrajine. Edini vreden varovanja in zaščite. Iz stališča geografa pa takšek gozdar vidi le ekosistem gozda oz. delno ohranjene elemente prvinskega gozda zadnjih nekaj tisoč let po ledeni dobi. Ne vidi pa geomorfologije in geologije, ki sta vzroka za tak gozdni ekosistem, geomorfoloških oblik v pokrajini, ki so edinstvene, pa gostote jam in udornic, kaj šele kulturne dediščine, od oglarjenja, paše, ostankov Rimljanov, Rapalske meje,…, ki je ta ekosistem preoblikovala zadnjih nekaj 100 let.
Kot drugi primer pa mi na misel pridejo tisti jamarji, ki kopljejo dihalnike in širijo vhode v brezna na način, da kamenje in skale mečejo na vlake ter s tem delno ovirajo prehodnost in povzročajo slabo voljo pri gozdarjih in pohodnikih. Na srečo je takih malo.
No, moja slaba volja ob odkopani polšni ni dolgo trajala. Kot jamar sem se postavil v vlogo jamarja, ga razumel in sprejel dejstvo, da ni razmišljal o tem, da bi ta luknja nekomu predstavljala dediščino oziroma vir hrane.
Bom pa naslednjič tudi sam, na terenu ki ga ne poznam, preden bom začel kopati kak dihalnik, najprej pogledal, ali niso kje sledovi kake polšne, ki jo ima “zacahnano” kakšen lokalni polhar.
Matej Kržič