Vprašanje, ki se mi občasno postavlja ob poslušanju debat politikov, gospodarstvenikov, kmetov, naravovarstvenikov in nas običajnih smrtnikov. Ko pogledam okoli sebe, v pokrajino, vidim, da so vse možnosti odprte, oziroma mogoče v bližnji ali daljni prihodnosti.
Če razmišljam še naprej, je več kot odgovorov vprašanj. Ali in na kakšen način lahko na Notranjskem ponovno? sobivata človek in narava, človek in prosto živeče živali, človek in divjad? Ali lahko ponovno? sobivajo različne človekove aktivnosti druga ob drugi (če izvzamemo naravo), torej industrija, obrt, kmetijstvo, lov, gozdarstvo? Za besedo ponovno sem postavil vprašaj, ker je vprašanje tudi, ali smo kdaj v preteklosti sobivali? Ali smo se le ves čas borili in je bila v času 20. stoletja slučajno moč posameznih interesnih skupin ljudi ter moč narave uravnotežena?
Kdo komu “hodi v zelje”?
Ali mi slučajno živimo zadnjih nekaj 100 let na prostorih, kjer je prej 10.000 let živel medved, jelenjad, risi, šoje, vrane…? Ali oni zahajajo v prostor, kjer zadnjih nekaj 100 let živimo mi?
Trenutno imam odgovor le na eno vprašanje. Zaščitena in varovana območja ter parki so sami sebi namen in nesmiselni, če niso vzpostavljeni in upravljani s strani domačinov. Ni dovolj, da je 1 od 10 članov uprav, ustanoviteljev, nadzornikov, zaposlenih… domačin, kot je to običajno na Notranjskem in v Sloveniji. Po moje bi moralo biti obratno. Le 1 od 10 bi lahko bil človek, ki ne živi in ne dela na območju. Sestava bi morala biti uravnotežena po osnovnih skupinah, ki gradijo lokalno kulturno krajino: kmet, lovec, gozdar, obrtnik, industrialec, učitelj, politik, društva. Ker je kot je, pišejo zakone, pravila obnašanja in kvote ljudje, ki so daleč od realnosti ali pa vidijo le eno sliko in zagovarjajo interes le ene skupine. Zaposlujejo se ljudje iz sosednjih območij, investicije gredo v stvari in storitve, ki večinoma “polnijo žepe” ne-lokalcem. Rezultat na srednji rok? Na jugovzhodni meji Notranjske že imamo žičnato in državno mejo. Na jugu Rapalsko mejo. Še na severu in zahodu postavimo nekaj žice in ograj pa bomo kmalu tam, kjer smo bili dobrih 1.500 let nazaj. Gozdnata divja dežela, z nekaj naseljenimi enklavami in vmesnimi cestami, ki jih povezujejo s centrom moči. Le da tokrat to ne bo Rim ampak…? Ljubljana? Bruselj? Peking?
Matej Kržič