Ali cenimo, da živimo na podeželju, na Notranjskem? Kjer ima praktično vsak možnost si pridelati nekaj hrane. Če ne na svojem vrtu, ker zemlje nima, pa »na sosedovem«.
Precej drugače je živeti v mestu. Tukaj na podeželju si lahko bolj pomagamo in poskrbimo zase. Z naravo. Ali imamo to znanje, voljo? Ali prepoznamo to vrednost?
Energija mineralov in vitaminov v hrani pridelani doma je pomembna. Kaj pa energija za dušo in telo, ko »brbamo« po zemlji in s tem ko oplevemo gredico, odstranimo tudi nekaj svoje miselne in čustvene nesnage? Ali kdaj pomislimo na to dobrobit?
Ko vzamem v roke pest lešnikov, nabranih na sprehodu poleti, tam nekje pri medvedjem brlogu pod Snežnikom, čutim spoštovanje, do narave in tudi do sebe. Do lešnika. Ni mi potrebno ob TV v usta stlačiti vrečke lešnikov, dovolj jih je nekaj. Pomemben je tudi odnos. Kaj potrebujem? Novo držalo za kramp. Naredim si ga lahko sam, vendar za to potrebujem čas. Ali si ga lahko vzamem? Ali si ga zmorem vzeti? Za imeti čas, dovolj časa, je v današnjem času potreben pogum, veliko poguma ali pa preprosto, vzeti kramp v roke. Danes! Takoj!
Tudi v prihodnje bomo v društvu organizirali delavnice, pohode, sprehode,… ki bodo spodbujali in krepili samooskrbo. Raziskovali bomo naravo in človeško dediščino ter izmenjevali znanje in veščine, ki jih ima vsak izmed nas.
Ob tokratnem taljenju snega in dežnih padavinahjo sta jo Cerkniško in Loško polje “dobro odnesla”. Ali bomo imeli vsakič tako srečo? Voda je skozi požiralnike na Loškem polju zaradi nizkega vodostaja na Cerkniškem jezeru… hitro odtekla. Naslednjič lahko ne bo tako. Ali smo po letu 2014 kaj naredili na občinski, regionalni, državni ravni za lajšanje posledic bodočih poplav v Cerknici, na Dolenjem Jezeru, v Starem trgu, Kozariščah, Pudobu? Da bi jaz vedel ne.
Kaj je bolj pomembno in vredno – varstvo in ohranjanje kulturne dediščine tradicionalnega znanja in veščin polhanja (lova na polhe), ali odkrivanje in raziskovanje naravnih vrednot podzemnih jam? V tokratnem razmišljanju se sprašujem, kaj naj varujemo in kdo naj varuje, ko pride do naravne in kulturne dediščine, pa tudi, kdo ima prednost, ko pride do souporabe geografskega prostora.
Ta teden sva se s stricem odpravila v gozd, da mi pokaže dve polšni v Javornikih, ki ju nisem poznal. Polšna je luknja, v kateri polhi spijo preko zime ali podnevi, na njej pa se tudi lovi polhe.
Prideva na lokacijo in – glej ga zlomka – tam kjer bi morali biti dve majhni luknji, skozi katere polhi hodijo ven in noter, je samo ena velika luknja?!
Ko sem pogledal situacijo bližje, mi je bilo takoj jasno, da je bil na delu nadebudni jamar, ki je iskal vhod v novo jamo – brezno. Razkopal je skale in našel “breznce” globine cca 1 meter. A ker skal ni zložil nazaj, je uničil polšno – no, vsaj za letos. S stricem sva zložila skale nazaj in, če ne letos, pa drugo leto, bodo lahko polhi spet spali v luknji, mi pa jih bomo lahko spet lovili.
Sočasnost dediščine in aktivnosti ljudi…
Ker sem sam jamar, geograf, lovec, pevec…, v eni osebi, mi je lažje razumeti “konflikte” med različnimi skupinami ljudi oz. med različnimi dejavnostmi na enem prostoru. Po drugi strani pa mi je včasih tudi težje, saj se moram “odločiti za eno stran”, če pride do “boja, mesarskega klanja” med različnimi deležniki. Takšni boji so “klasika” med naslednjimi deležniki: lovci – kmetje, gozdarji – lovci, jamarji – lovci in gozdarji, geografi – zgodovinarji, etnologi – muzikologi…
Vprašanje ni preprosto, niti ni enoznačnega odgovora nanj. V tem primeru mi je najbolj blizu geografski pogled na prostor, saj je po moje najbolj celovit in vidi dlje v preteklost, upošteva sedanjost in se zazre v prihodnost.
Poglejmo primer: Za gozdarje je UNESCO dediščina Snežniškega pogorja najpomembnejši element snežniške pokrajine. Edini vreden varovanja in zaščite. Iz stališča geografa pa takšek gozdar vidi le ekosistem gozda oz. delno ohranjene elemente prvinskega gozda zadnjih nekaj tisoč let po ledeni dobi. Ne vidi pa geomorfologije in geologije, ki sta vzroka za tak gozdni ekosistem, geomorfoloških oblik v pokrajini, ki so edinstvene, pa gostote jam in udornic, kaj šele kulturne dediščine, od oglarjenja, paše, ostankov Rimljanov, Rapalske meje,…, ki je ta ekosistem preoblikovala zadnjih nekaj 100 let.
Kot drugi primer pa mi na misel pridejo tisti jamarji, ki kopljejo dihalnike in širijo vhode v brezna na način, da kamenje in skale mečejo na vlake ter s tem delno ovirajo prehodnost in povzročajo slabo voljo pri gozdarjih in pohodnikih. Na srečo je takih malo.
No, moja slaba volja ob odkopani polšni ni dolgo trajala. Kot jamar sem se postavil v vlogo jamarja, ga razumel in sprejel dejstvo, da ni razmišljal o tem, da bi ta luknja nekomu predstavljala dediščino oziroma vir hrane.
Bom pa naslednjič tudi sam, na terenu ki ga ne poznam, preden bom začel kopati kak dihalnik, najprej pogledal, ali niso kje sledovi kake polšne, ki jo ima “zacahnano” kakšen lokalni polhar.
Vprašanje, ki se mi občasno postavlja ob poslušanju debat politikov, gospodarstvenikov, kmetov, naravovarstvenikov in nas običajnih smrtnikov. Ko pogledam okoli sebe, v pokrajino, vidim, da so vse možnosti odprte, oziroma mogoče v bližnji ali daljni prihodnosti.
Če razmišljam še naprej, je več kot odgovorov vprašanj. Ali in na kakšen način lahko na Notranjskem ponovno? sobivata človek in narava, človek in prosto živeče živali, človek in divjad? Ali lahko ponovno? sobivajo različne človekove aktivnosti druga ob drugi (če izvzamemo naravo), torej industrija, obrt, kmetijstvo, lov, gozdarstvo? Za besedo ponovno sem postavil vprašaj, ker je vprašanje tudi, ali smo kdaj v preteklosti sobivali? Ali smo se le ves čas borili in je bila v času 20. stoletja slučajno moč posameznih interesnih skupin ljudi ter moč narave uravnotežena?
Kdo komu “hodi v zelje”?
Ali mi slučajno živimo zadnjih nekaj 100 let na prostorih, kjer je prej 10.000 let živel medved, jelenjad, risi, šoje, vrane…? Ali oni zahajajo v prostor, kjer zadnjih nekaj 100 let živimo mi?
Trenutno imam odgovor le na eno vprašanje. Zaščitena in varovana območja ter parki so sami sebi namen in nesmiselni, če niso vzpostavljeni in upravljani s strani domačinov. Ni dovolj, da je 1 od 10 članov uprav, ustanoviteljev, nadzornikov, zaposlenih… domačin, kot je to običajno na Notranjskem in v Sloveniji. Po moje bi moralo biti obratno. Le 1 od 10 bi lahko bil človek, ki ne živi in ne dela na območju. Sestava bi morala biti uravnotežena po osnovnih skupinah, ki gradijo lokalno kulturno krajino: kmet, lovec, gozdar, obrtnik, industrialec, učitelj, politik, društva. Ker je kot je, pišejo zakone, pravila obnašanja in kvote ljudje, ki so daleč od realnosti ali pa vidijo le eno sliko in zagovarjajo interes le ene skupine. Zaposlujejo se ljudje iz sosednjih območij, investicije gredo v stvari in storitve, ki večinoma “polnijo žepe” ne-lokalcem. Rezultat na srednji rok? Na jugovzhodni meji Notranjske že imamo žičnato in državno mejo. Na jugu Rapalsko mejo. Še na severu in zahodu postavimo nekaj žice in ograj pa bomo kmalu tam, kjer smo bili dobrih 1.500 let nazaj. Gozdnata divja dežela, z nekaj naseljenimi enklavami in vmesnimi cestami, ki jih povezujejo s centrom moči. Le da tokrat to ne bo Rim ampak…? Ljubljana? Bruselj? Peking?
Matej Kržič
This website uses cookies to improve your experience. We'll assume you're ok with this, but you can opt-out if you wish. Cookie settingsACCEPT
Privacy & Cookies Policy
Privacy Overview
This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these cookies, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are as essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may have an effect on your browsing experience.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. This category only includes cookies that ensures basic functionalities and security features of the website. These cookies do not store any personal information.